Skoči na vsebino

OSNOVE KODIFIKACIJE NATA

 

 

1. SPLOŠNO

 

Nato kodifikacijski sistem omogoča enotno logistično komunikacijo, interoperabilnost in preskrbo šestindvajsetim državam, članicam NATA, za približno 16.000.000 kodifikacijskih postavk, identificiranih v omenjenih državah. Tako država, ki proizvaja sredstvo, kodificira svoje produkte za vse uporabniške države, NAMSA (NATO MAINTENANCE AND SUPPLY AGENCY) pa skrbi za pravilno integracijo ter distribucijo podatkov, po načelu upoštevanja različnih potreb posameznih držav. Principi delovanja NATO kodifikacijskega sistema temeljijo na standardizacijskih sporazumih (STANAG-i 3150- klasifikacija sredstev, 3151- identifikacija sredstev, 4177, 4199, ACodP1, ACodP2, CodSP, itd), ki urejajo vse postopke multinacionalne kodifikacije, ne glede na različnost posameznih informacijskih sistemov. Nacionalni kodifikacijski biroji skrbijo, tako za ažurnost nacionalnih datotek ter povezavo in izmenjavo podatkov z drugimi nacionalnimi biroji, kot tudi za svoje nacionalne uporabnike. Naloge NAMSA centra, kot polnopravnega člana skupine AC/135 so zagotovitev administrativne podpore in pogojev za nemoteno komunikacijo, pretok in ažurnost podatkov, ki jih vsake tri mesece posredujejo nacionalnim kodifikacijskim birojem držav članic NATA in sponzoriranim državam.

 

Sponzorstvo zagotavlja narodom, ki podpišejo bilateralni sporazum, možnost uporabe enotnega kodifikacijskega sistema na internacionalni ravni, dostop in uporabo preko 16 mio. podatkov o proizvodih, ki so v uporabi v državah članicah NATO. Prvi nivo sponzorstva omogoča enostransko izmenjavo podatkov, ko NATO države oskrbujejo sponzorirane države s podatki, pri drugem nivoju sponzorstva pa dvostranska izmenjava podatkov zagotavlja tudi uporabo podatkov sponzoriranih držav s strani NATA. Za sklenitev sponzorskega sporazuma je potreben konsenz vseh držav članic NATA, tako za prvi, kot za drugi nivo sponzorstva.

 

Predstavniki glavne skupine odbora za NATO kodifikacijo AC/135 so v začetku novembra 1998 ugodili prošnji Republike Slovenije in sprejeli Slovenijo kot sponzorirano državo v krog uporabnikov enotnega mednarodnega kodifikacijskega sistema.

 

 

2. PRAVILA IN PODATKOVNI STANDARDI

 

Principi delovanja NATO kodifikacijskega sistema temeljijo na odgovornosti države proizvajalke za podatke o posameznem sredstvu, kar velja tudi če sredstvo ni v uporabi vojaških sil te države. Uporaba skupnih pravil in standardov kodiranih podatkov omogoča izpopolnjeno komunikacijo med uporabniki sistema in avtomatski prevod podatkov v nacionalne jezike uporabnikov.

 

2.1. ELEMENTI IN POSTOPKI NATO KODIFIKACIJSKEGA SISTEMA

 

IDENTIFIKACIJA
Identifikacija sredstva je najpomembnejši element v prosecu kodifikacije saj določa enotno označevanje za vsa sredstva, ki so predmet preskrbe.

 

KONCEPT PRESKRBE Z MATERIALNIMI SREDSTVI

Koncept preskrbe določa sredstva, ki so predmet logističnih procesov določa pa sredstvo preskrbe glede na namen zagotavljanja logističnih potreb.

Pri oblikovanju koncepta preskrbe z materialnimi sredstvi se upošteva:

  • vojaške, organizacijske in logistične interese odgovornega organa
  • vidike varnosti, zakonodaje in varovanja okolja,
  • tehnične vidike,
  • standardizacijo,
  • ekonomičnost nabave in upravljanja.

PRAVILA POIMENOVANJA SREDSTEV

Prvi in najpomembnejši korak pri pripravi identifikacije materialnega sredstva je izbira imena oz. naziva sredstvu, ne glede na to kako je sredstvo kasneje opisano. Tako sistem zagotavlja, da se isto oz. enako sredstvo preskrbe označuje z istim nazivom sredstva.

Za zagotavljanje enotnosti in enoznačnosti med uporabniki, NATO Kodifikacijski sistem uporablja enoten predpis, ki zagotavlja poimenovanje sredstev po katalogu priznanih imen (AcodP-3).


KLASIFICIRANJE
Količina sredstev, ki so predmet preskrbe vzrokuje dejstvu, da se zaradi boljše preglednosti sredstva razvršča v sorodne skupine. Vsaka klasifikacijska skupina združuje sredstva, ki so po namenu, uporabi in fizičnih lastnostih sorodna.


ŠTEVILČENJE SREDSTEV (NATO Stock Number)

Označevanje materialnih sredstev z NSN (NATO kodifikacijska številka) določa identiteto vsakemu sredstvu, ki je predmet preskrbe, ne glede na različne identifikacijske sisteme proizvajalcev.

Vsako NSN številko predstavlja 13 mestna koda, ki se deli v tri dele:

  • prvi štirje znaki se uporabljajo za razvrščanje sredstev v klasifikacijske skupine in grupe;
  • številki na mestu 5 in 6 predstavljata Nacionalni kodifikacijski biro, države, ki je sredstvo kodificirala;
  • številke na mestih od 7 do 13 so negovoreče sekvenčne številke in se nanašajo na enoznačno sredstvo preskrbe, države, ki je sredstvo kodificirala.

 

3. POSTOPKI IDENTIFIKACIJE - METODE IN TIPI IDENTIFIKACIJE

 

Postopek kodifikacije mora, kot enoten logističen jezik, zagotavljati tako enoten sistem identifikacije sredstev, kot diferenciacijo sredstev, ki so v uporabi znotraj sistema. Vsak proizvajalec oz. pogodbenik je zavezan posredovati podatke za sredstva, ki jih dobavlja MORS/SSK in predstavljajo osnovo za različne metode in tipe identifikacije.

Postopek kodifikacije materialnih sredstev poteka, glede na "Koncept preskrbe z materialnimi sredstvi" po dveh osnovnih metodah identifikacije.


3.1 METODE IDENTIFIKACIJE

 

3.1.1 Referenčna metoda
Razlikovanje sredstev na osnovi identifikacije materialnih sredstev po referenčni metodi zahteva določitev bistvenih karakteristik sredstva z uporabo referenčnih oznak, ki istočasno predstavljajjo tudi pogoj za skladnost in kriterij za kontrolo dvojnikov v samem procesu dodelitve številke zaloge.

Izkoriščanje karakterističnih podatkov o sredstvih ni možno saj identifikacija temelji le na posredni zvezi s proizvajalčevo kataloško številko. Minimalne zahteve, ki omogočajo uvrstitev sredstva v register oz. katalog so priznano ime, "trgovsko vladna entitetna koda", identifikacijska kataloška številka proizvajalca in klasifikacijska oznaka, kar zagotavlja zelo skromno opredeljitev sredstva v smislu identifikacije oz. ugotavljanja istovetnosti.

 

3.1.2 Opisna (deskriptivna) metoda
Pri identifikaciji sredstev ima prednost deskriptivna metoda saj zagotavlja opis bistvenih lastnosti, ki funkcionalno in oblikovno posamezna sredstva ločijo. Omogočena pa je tudi primerjava posameznih sredstev z namenom določitve edinosti

Za izvajanje kodifikacije so v Združenih državah izdelali "Identifikacijski vodič" (Federal Item Identification Guide), ki je zbir zahtev v obliki, ki združuje vprašalnike, pravila za odločitve in smernice, ki so nujne za opis specifičnega materialnega sredstva preskrbe.

Vsako priznano ime pripada določenemu "identifikacijskemu vodiču", ki lahko vsebuje več priznanih imen. Relacija med "identifikacijskim vodičem" in sredstvom je odvisna od priznanega imena sredstva, katerih katalog (Federal Item Name Directory) predstavlja zvezo z "identifikacijskim vodičem".

"Identifikacijski vodič" označuje obvezne karakteristike sredstva z namenom določitve karakterističnih zahtev, ki so definirane z alfanumerično štiriznačno "kodo glavne zahteve" (Master Requirement Code) in so zbrane v "katalogu glavnih zahtev" (Master Requirement Directory) in so v glavnem angleške okrajšave za navedene zahteve. "Identifikacijski vodič" tako (razen v enem primeru) predstavlja serijo vprašanj, ki so zahtevana za popoln opis sredstva preskrbe.

 

3.2 TIPI IDENTIFIKACIJE

Kombinacije metod izvajanja postopkov kodifikacije nam predstavlja sedem tipov izvajanja kodifikacije od popolno deskriptivnih preko delno deskriptivnih do referenčnih.

 

3.2.1 TIP 1 - Popolno deskriptivni tip
Ko bistvene karakteristike obveznih "kod glavne zahteve", ki so opisane v "Identfikacijskem vodiču" vsebujejo odgovore se sredstvo vpiše v register kot sredstvo kodificirano po "tipu 1", torej je popolnoma opisano.

 

3.2.2 TIP 1A - Popolno deskriptivno-referenčni tip
Popolno deskriptivno referenčni tip se od popolno desriptivnega tipa loči po tem, da predstavlja posebnega proizvajalca, kar pomeni da sredstvo proizvaja samo določen proizvajalec v državi in da sredstvo ne more biti identificirano samo na osnovi opisa. Ime proizvajalca in proizvajalčeva kataloška številka sredstva morata biti vključena v opisu. Ta tip identifikacije se večinoma uporablja pri posebnih zahtevah karakteristike sredstva.

 

3.2.3 TIP 1B - Popolno deskriptivno-referenčno deskriptivni tip
Popolno deskriptivno referenčno deskriptivni tip identifikacije se uporablja, ko kataloška številka proizvajalca ne zadostuje za ločevanje določenega sredstva, katerega proizvaja isti proizvajalec, kar se običajno v praksi kaže ko proizvajalec označuje serije sredstev. Tipu 1A se poleg "trgovsko vladno entitetne kode" tako doda še referenčna številka razlikovanja z uporabo štiriznačne "kodo glavne zahteve" (MRC ZZZY)

 

3.2.4 TIPI 4, 4A in 4B - Delno deskriptivni tipi
Tako kot pri prvih treh tipih identifikacije, tudi pri delno deskriptivnem tipu temelji identifikacija na zahtevah "Identifikacijskega vodiča", kot opis, ki ne vsebuje vseh odgovorov na "kode glavne zahteve" ali pa je sredstvo opisano z ne-priznanim imenom. Tako je identifikacijski tip 4, z razliko količine karakterističnih podatkov, popolnoma primerljiv s tipom 1. Tip 4A z 1A in tip 4B s tipom 1B.

 

3.2.5 TIP 2 - Referenčna metoda ali referenčni tip
Ker identifikacijski TIP 2 ne vsebuje karakterističnih podatkov o sredstvih je najmanj zaželjen. Minimalne zahteve, ki omogočajo uvrstitev sredstva v register oz. katalog so priznano ali ne-priznano ime, trgovsko vladna entitetna koda, identifikacijska kataloška številka proizvajalca in klasifikacijska oznaka. Številko zaloge se se označi kot Tip 2.

Relacijsko ta tip identifikacije omogoča povezavo identifikacijske številke sredstva z enim ali več proizvajalci.

 

 

4. PROCESI KODIFIKACIJE


Postopek kodifikacije sredstva se prične ko strokovni nosilec poda zahtevo, da se preko izvajalca naročila zagotovi možnost pridobitve podatkov o materialnih sredstvih. Kodifikacijo sestavlja več zaporednih delovnih korakov:

  • vhodna kontrola materialnih sredstev s primerjavo istovetnosti podatkov o sredstvu na osnovi tehnične dokumentacije, referenčnih kod, Nacionalne datoteke sredstev, referenčne liste NATO in drugih datotek, ki vsebujejo podatke potrebne za kodifikacijo sredstva,
  • identifikacija in uvrščanje sredstva na osnovi izbire imena sredstvu z izbiro oznake iz kataloga priznanih imen,
  • vnos referenčne kode v datoteko "trgovsko vladnih entitetnih kod", "kategorijske kode referenčne kode" in "kataloške številke" proizvajalca,
  • izbor deskriptivne metode, opis lastnosti in značilnosti delovanja izdelka, ki ga za uporabo določa organ, odgovoren za konstrukcijo na podlagi "Identifikacijskega vodiča" v povezavi s pravili identifikacije, risbami in drugimi identifikacijskimi datotekami,
  • preverjanje rezultatov identifikacije, zbiranje podatkov o materialu za upravljanje in ovrednotenje podatkov proizvajalca,
  • dodelitev kodifikacijske številke kot jasno opredeljujoč znak koncepta preskrbe z materialnimi sredstvi,
  • kreiranje transakcij in objavljanje rezultatov kodifikacije.

Slika: Proces kodifikacije materialnega sredstva preskrbe

 

 

5. VZDRŽEVANJE SISTEMA PODATKOV O SREDSTVIH PRESKRBE

 

Vzdrževanje kodifkacijskih entitet, ki se večinoma navezujejo na transakcijske tabele, katere omogočajo dvosmerne komunikacije med vzdrževalci kodifikacijskih podatkov oz. kodificerji, uporabniki, proizvajalci in NCB-ji držav NATO in sponzoriranih držav, zajema identifikacijske in klasifikacijske podatke, datoteko priznanih imen, podatke o proizvajalcih, karakteristične in logistične podatke. NATO kodifikacijski sistem zajema:

  • obdelavo zahtev za kreiranje in ažuriranje kodifikacije materialnih sredstev (avtomatično prejemanje zahtevkov za kreiranje novih številk zaloge in postavk zahtevka),
  • poizvedovanje o sredstvu na osnovi tehnične dokumentacije, referenčnih kod, Nacionalne datoteke sredstev, referenčne liste NATO in drugih datotek, ki vsebujejo podatke potrebne za kodifikacijo sredstva,
  • registracijo uporabnikov za posamezna sredstva in zahteva za registracijo na podlagi naročanja kodifikacijskih podatkov o materialnih sredstvih v NATO državah, (avtomatično kreiranje zahtevkov za kreiranje novih številk zaloge in postavk zahtevka ali prejemanje že obstoječih podatkov ali sprememb podatkov o sredstvu),
  • prevzemanje oz. sprejem kodificiranih podatkov o materialnih sredstvih v NATO,
    vzdrževanje registra materialnih sredstev po NATO kodifikacijskem sistemu za sredstva slovenskega izvora (kreiranje posamičnih novih številk zaloge MS MORS, avtomatsko kreiranje paketa novih številk zaloge MS MORS pri nakupu novih materialnih sredstev, ki vsebujejo veliko število posameznih materialnih sredstev),
  • vzdrževanje kataloga klasifikacijskih podatkov na podlagi klasifikacijskih skupin, ki veljajo v NATO kodifikacijskem sistemu,
  • vzdrževanje sistema priznanih imen, ki služi za enostavnejšo identifikacijo MS,
    vzdrževanje registra proizvajalcev materialnih sredstev v uporabi slovenskih oboroženih sil na podlagi prejetih transakcijskih podatkov in izdelanem registru "trgovsko vladnih entitetnih kod",
  • vzdrževanje povezav karakterističnih podatkov o sredstvu vključno z opisi sredstva,
  • vzdrževanje podatkov z potrebe logističnega managementa
  • vzdrževanje področja katalogov kot so:
    • Identifikacijski vodič,
    • kode glavne zahteve,
    • glavne zahteve,
    • NCB kode,
    • enote mere,
    • način pakiranja,
    • kode dosegljivosti,
    • tipi kodifikacije,
    • dosegljivost dokumentacije,
    • status referenčne kode,
    • glavne entitetne kode organizacije (MOE),
      itd.

5.1 POSTOPKI NACIONALNIH IN MEDNARODNIH TRANSAKCIJ

 

Vse kodifikacijske operacije, kot so zahteve, ažuriranje in potrjevanje končanega procesiranja so mednarodno ali znotraj posameznih držav posredovane po strogih pravilih, ki regulirajo razne transakcije s podatki o materialnih sredstvih.

Pošiljka, posredovana na nosilcu podatkov (magnetni trak, telekomunikacijska sporočila), glede na vsebino kodifikacijskih podatkov lahko vsebuje vhodne podatke, izhodne podatke ali dodatne informacije različnih dokumentov, ki se navezujejo na podatke znotraj pošiljke.

Na nasledni strani ni tipkarska napaka, marveč primer odgovora na kodifikacijski zahtevek, kjer so podatki o materialnem sredstvu razporejeni v 80 značne zapise s podatki, ki si sledijo po posameznih vrsticah. Vsebina naslednjih slik transakcije opisuje vzmetno podložko 25 X 1,2 mm.

 

transakcija 1 ----- transakcija 2 ----- transakcija 3

 

5.1.2 Odseki nacionalnih in mednarodnih transakcij
Skupine podatkovni elementov so funkcionalno združene v odseke podatkov. Vsak posamezen odsek je označen z enoznačno kodo odseka izjemi so vhodno in izhodno zaglavje odsekov, telekomunikacijski odsek in odsek "glavnega področja zahtev".

Odseki oz. kode odsekov, ki se uporabljajo pri transakcijah so prikazani v tabeli 1.

Kombinacija različnih ali/in enakih odsekov glede na metodo oz. tip identifikacije nam da tako celoten zapis podatkov o sredstvu združenih z enotno številko zaloge (NATO Stock Number). V primeru, ko odsek za celoten zapis zahteva več vrstic oz. kartic se ta ponavlja toliko časa, da zadovolji dolžini posameznega zapisa.

Za lažjo predstavo o zgradbo odsekov si na naslednjih slikah oglejmo nekaj primerov definicije elementov posameznih odsekov (segmentov).

 

segment A ----- segment B ----- segment C

 

5.2 VHODNE IN IZHODNE PODATKOVNE TRANSAKCIJE

 

Odseki, ki vsebujejo podatke o sredstvih pa se glede na vhodne in izhodne podatkovne transakcije delijo še naprej po vsebini zahtev in odgovorov. Prvi trije znaki, na vzorcih, ki so prikazani na straneh 16,17,18 so označeni s kratico DIC in predstavlja kodo identifikacijskega dokumenta, ki predstavlja vsebino transakcije. Osnovna delitev je torej med zahtevo za identifikacijo, začne se s črko L, in odgovorom na zahtevo, ki se začne s črko K in predstavlja združevanje portebnih podatkov iz relacijsko povezanih datotek.
Tako bodoči uporabnik nekega sredstva pošlje kodifikacijsko zahtevo v NATO agencijo NAMSA, kjer se zahteva razporedi do kodifikacijskega lastnika, ki glede na vrsto zahteve izdela odgovor in ga pošlje uporabniku.

Glede na vsebino zahteve poznamo transakcije, ki jih prikazuje tabela 2.

Odgovori na zahteve so transakcije, ki so vsebovane v tabeli 3.

V tabeli 4 so navedene vse vhodne transakcije in njim ustrezne izhodne transakcije.