Skoči na vsebino

NOVICA

Govor ministrice za obrambo na spominski slovesnosti Toniju Mrlaku

Vodstvo Ministrstva za obrambo se je seznanilo s pismom, ki ga je predsednik Društva MORiS Anton Krkovič glede spominske slovesnosti pilotu Toniju Mrlaku naslovil na predsednika Republike Slovenije. Slovesnost je bila v soboto, 16. junija, po njej pa smo na spletni strani ministrstva objavili sporočilo za javnost.


Ker se predsednik Društva MORiS v svojem pozivu sklicuje na izjavo ministrice za obrambo na slovesnosti, ki je ministrica ni izrekla, ob avdio posnetkih govorov na slovesnosti  (goo.gl/fmYsFA) govor ministrice objavljamo tudi kot besedilo.

 

Govor ministrice za obrambo na spominski slovesnosti:

 

Spoštovani svojci - žena Emilija, hči Breda in sin Tomaž, veterani vojne za Slovenijo, spoštovani pohodniki in vsi ostali gostje,

 

državljanke in državljani smo srčno željo po samostojni in suvereni državi, enotno izkazali na plebiscitu leta 1990. Z veliko večino smo podprli odločitev o samostojni državi Republiki Sloveniji. Samostojna in suverena Slovenija je bila naš skupni cilj, ki smo ga dosegli, hodeč po poti, tlakovani s krvjo in trpljenjem naših prednikov v vsej naši dolgi zgodovini. In kot je rekel prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan: »Osamosvojil se je slovenski narod.« Za ta cilj so si močno prizadevali tako kulturniki in intelektualci kot takratno državno vodstvo. Zanj so se poenotile tudi tedanje politične stranke. S sprejetjem temeljnih osamosvojitvenih dokumentov v slovenski skupščini je Slovenija postala samostojna in neodvisna država.

 

Žal, smo morali to odločitev, kljub trudu politike in diplomacije, obraniti tudi z orožjem.


V oboroženem spopadu so/ste pripadniki slovenske Teritorialne obrambe in slovenske milice zavarovali plebiscitarno odločitev in junaško obranili mlado državo. Z odločnim odporom, pogumom in požrtvovalnostjo smo zatrli agresijo jugoslovanske armade. Žal je slovenska osamosvojitvena vojna terjala tudi žrtve na strani pripadnikov teritorialne obrambe, policije, civilistov in tujih državljanov. Njihova življenja niso ugasnila zaman. Predstavljajo temelj slovenske države in z njo naše svobode ter demokracije.

 

Pilot Toni Mrlak je bil eden izmed tistih, ki so dali življenje za Slovenijo. Drži, da je imel v času sestrelitve status aktivne vojaške osebe v Jugoslovanski armadi. V postopkih pa je bilo ugotovljeno, da je Toni Mrak že pred nesrečnim dogodkom nesporno izrazil željo po prestopu v teritorialno obrambo. To je zapisano tudi v več dokumentih ministrstva za obrambo v takratnem obdobju. »Njegov status bi lahko izenačili s statusom pripadnika Teritorialne obrambe Republike Slovenije,« je decembra 1993 zapisal takratni obrambni minister Janez Janša. Mrlak je namreč opravljal tudi določene vojaške in druge naloge za cilje obrambe in varnosti Republike Slovenije.

 

Splošno znano je, da je imelo ob začetku agresije na Republiko Slovenijo 27. junija 1991 več oseb, ki so prestopile na stran TO, še vedno status vojaških oseb JA. Prebeg oziroma prestop je bil skrbno načrtovan in koordiniran. To sta povedala tudi major Kalan in praporščak Šuštar, ki sta bila v navezi z Mrlakom. Njihov cilj je bil, da skupaj prebegnejo. Žal do tega ni prišlo. Kalana so poslali v Maribor, Mrlak pa je ostal v Ljubljani. Stik med njima je bil tako prekinjen. Pobeg je tako postal stvar odločitve posameznika. Mrlak je najverjetneje zaslutil priložnost, da pobegne na stran TO, ko je dobil nalogo, da iz Ljubljane poleti na Vrhniko.

 

Zavedati se moramo, da prebeg oziroma prestop vojaške osebe s pomembno vojaško opremo v tem primeru helikopterjem na nasprotno stran zahteva časovno in organizacijsko zahtevnejše priprave, kot če gre za prestop pešaka. Žal se mu to ni posrečilo. Helikopter Tonija Mrlaka so sestrelili prvega dne agresije, tu nad Rožno dolino.

 

Nepotrebna smrt zavednega Slovenca pa je, žal, postala tudi stvar političnega obračunavanja in sprenevedanja posameznikov oziroma skupine ljudi. Zakaj, zaradi katerih razlogov ne bi želela ugibati. Dejstvo je, da si zaslug za našo zmago v osamosvojitveni vojni ne more prilaščati posameznik ali skupina ljudi. Zmagala je enotnost, povezanost, domoljubje in junaštvo Slovencev in Slovenk, državljank in državljanov, ki se niso ozirali na politično pripadnost. In ni prav, da se danes izpostavlja posameznike, ki naj bi jim pripadale večje zasluge kot drugim. Toni Mrlak je dobil status padlega pripadnika teritorialne obrambe, njegova žena Emilija pa status svojca žrtve vojne za Slovenijo 1991.

 

Tragični dogodek, še zlasti za družino in prijatelje, ne bi smel služiti kot tema na političnem parketu. In popolnoma nesprejemljivo je, da se tragedija celo zlorablja za prisvajanje zaslug za uspešno ubranitev osamosvojitve Slovenije.

Prav je, da to povem, saj je bilo dovolj sprenevedanja in mačehovskega odnosa do Tonija Mrlaka in njegove družine! Po 27 letih se kot ministrica za obrambo počutim dolžno, da se poklonim Toniju Mrlaku in da se opravičim družini za žrtev, ki so jo dali za Slovenijo! Dokumente, ki potrjujejo vsa navedena dejstva, je podpisala vrsta ministrov za obrambo.

 

Rada pa bi ponovno opozorila tudi na naš odnos do zgodovinskih dejstev, na naš odnos do naših prednikov. V naši ljubi Sloveniji se lahko mirno spominjamo le dogodkov iz 1. svetovne vojne in za Maistra lahko že rečemo, da povezuje. Vsak dan pa smo priča poskusom spreminjanja dogodkov iz obdobja 2. svetovne vojne in omadeževanju pomena narodnoosvobodilnega partizanskega boja ter rdeče partizanske zvezde.

 

In upam tudi, da nismo takšni, da bi celo proslavljali smrt človeka. Pravzaprav se sploh ne znam izraziti z besedami. Zmrazi me ob misli, da bi spomin na ta dogodek sestrelitve helikopterja in tragična smrt pilota služil kot dogodek za praznovanje. To ostro obsojam! A ta odnos do naše pretekle zgodovine, poskusi potvarjanja zgodovinskih dejstev, žal nakazujejo tudi na to, kakšen narod smo, na naše vrednote in poštenje. Poskusom potvarjanja zgodovine bi morali vedno odločno reči »Ne!«

 

Večina državljank in državljanov pa je po mojem mnenju preveč brezbrižna do poskusov potvarjanja zgodovinskih dejstev. Temu smo priča v izobraževalnih programih, v dnevnih objavah medijev, žal tudi v stališčih uradnih institucij. Prevladuje misel, da naj se ne ukvarjamo s preteklostjo in naj gledamo le naprej, v prihodnost. Ali naj se iz zgodovine nič ne naučimo? Ali naj naši otroci ne poznajo naše preteklosti – vseh njenih svetlih in temnih trenutkov? Vojne prinašajo gorje. Vojne niso statistika. So tragične usode posameznikov, družin, narodov … Zato ne smemo nikoli pozabiti, zakaj je do vojn prišlo!

 

Vse več je ljudi, ki menijo, da lahko ponižujejo in izkoriščajo druge. Vsak dan smo priča sovražnemu govoru, za katerega pa menimo, da se nas niti ne dotakne. Da ne pušča sledi. A žal, mišljenju, da so nekateri vredni več kot drugi, sledi tudi nestrpna politika. In kam nas je tav preteklosti pripeljala?! Ohranitev in nadgradnja pravic, vzpostavljena celovita medsebojna strpnost in ničelna toleranca do sovražnega govora so zahtevni izzivi današnjega časa.

 

Spoštovani, spomin na Tonija bo ostal. Tudi zaradi nas, ki smo se danes tukaj zbrali. Tudi zaradi veteranskih združenj, ki organizirajo slovesnost. Hvala družini. Hvala vsem vam.